Žival je luksuz, a bistveno drugačne vrste kot jahta


Za psa, mačko ali drugega ljubljenčka potrebuješ denar, čas in od skrbništva ni nobene direktne koristi. To je prava definicija luksuza. Z edino razliko, da se drugim luksuznim dobrinam ne poruši svet, če morajo menjati lastnika.

Vedno imamo v ozadju nek čustven razlog za izbor točno določene živali. Vrsta živali, spol, starost, videz. Posvojimo iz zavetišča, kupimo pasemsko, vzamemo najpogostejšo ali zelo redko pasmo, želimo podobno našemu prejšnjemu ljubljenčku… Vedno nam v ozadju igra neka zgodba. Običajno večglasna simfonija. Določenih akordov morda sami ne slišimo, so pa očitni naši okolici. Včasih so to prave disharmonije, a našim ušesom neslišne.
V taki zblojeni intonaciji si mnogi omislijo žival, potem pa ugotavljajo, da nimajo pogojev, denarja, časa za njo.
Drage in dragi – žival je luksuz! Ne more si ga privoščiti vsak! Če nimaš dovolj prostora, časa in denarja, sploh ne sanjaj!
Če nimaš denarja za nakup in vzdrževanje nekega avtomobila, si ga pač ne kupiš. Isto je tu: veterinarji, hrana, doplačilo v apartmajih in kampih. To se vse ve vnaprej. Redni servisi in tehnični pregledi, bi lahko rekli. Take zadeve te ne smejo presenetiti, če imaš žival.
Določenih zadev ne moreš predvideti. Kot podrsan avto na parkirišču. Recimo kakšna alergija na hrano ali strgane kolenske vezi. Tudi če tega ne predvidiš, moraš poskrbeti, da se uredi. In to stane. V denarju in času.
Razne težave so tudi tu neizogibne in tu se pokaže, kdo je upravičen do luksuza in kdo ne.
Vsak se kdaj zapleza, življenja zna biti prav smešno kruto včasih. Vse splaniraš, predvidiš, se podučiš in opremiš, pa vseeno nekje nekaj preseneti. Poznamo prav vsi.
 Nekateri v takih situacijah angažiramo prijatelje in sorodnike, z njihovim časom in denarnicami prebrodimo najhujše. Drugi pa izsiljevalsko angažirajo spletne skupnosti in prostovoljska društva in pričakujejo takojšnjo dokončno rešitev svojega luksuznega problema.
So rodili dojenčka in nekdo mora takoj vzeti mačko.
Se selijo v Ameriko drugi teden in pes mora takoj v nov dom.
Babica je umrla in zajček gre sedaj na evtanazijo, če ga neko društvo takoj ne vzame.
Ta ”takoj” je tako tipičen za te situacije.
Preveč takih luksuzov sem že pomagala reševati in vem, da jih kar noče biti konec. Kot da imamo dve rasi ljudi in ena je v situacijah, ko postanejo zadeve težke, popolnoma nezmožna odraslega proaktivnega reagiranja?
Če bi ti naši kosmati Mercedesi ne imeli čuteče notranjosti, zmožnosti navezanosti in čustvovanja, prav gotovo ne bi nihče na spletu zanje iskal nove garaže ali zbiral denarja za menjavo gum. Tako pa se vedno znova angažira cela skupnosti ljubiteljev, ki poleg svojih poskrbijo še za tuje, odvečne, prenagljene, nezaželene. Cel stroj prostovoljcev in njihovih denarnic se zažene, da bi poskrbeli za neko tujo napako: pretakajo se tone energije, čustev, informacijskih bitov, telefonskih impulzov, avti delajo kilometre, nalagajo se slike, videi, pišejo se zgodbe…
To ne bi smelo biti tako. Vsak bi se moral zavedati, da je žival luksuz in da je zato ne moreš imeti, če nimaš luksuzno trdne volje, da prebrodiš luskuzno težke in drage situacije.
Rešitev za to problematiko obstaja – je večplastna, a povsem dosegljiva. O tem enkrat drugič.
Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s