Zakaj ravno živali, zakaj ne ljudje?

Odkar se ukvarjam s področjem, ki se mu reče zaščita živali, sem naletela že na mnoge posameznike, ki so mi dali vedeti, da je moje prizadevanje nepotrebno in nesmiselno. In da naj se raje – če že nimam česa pametnejšega početi – ukvarjam s težavami ljudi. Koliko je lačnih otrok, koliko revnih družin, žrtev zlorab, odvisnikov itd.


To je delček besedila, ki sem ga napisala pred leti, v celoti je dostopno na straneh Društva za zaščito živali Ljubljana.

Mislim, da je to besedilo z držo, ki jo zavzema, še danes relevantno. Morda danes še bolj, ker je socialna situacija v Sloveniji bistveno drugačna od takratne. Dosti več ljudi potrebuje materialno pomoč, tudi duševne stiske povezane s skrbjo za golo preživetje so čedalje širše prisotne. Občutek je, da se na nek način upravičeno poveča pritisk na aktiviste glede tega, s čim naj se ukvarjajo.

Na drugi strani pa se tudi situacija z živalmi temu primerno preslika. Mnogi lastniki bi za svojo žival poskrbeli, v preteklosti tudi so, danes pa nimajo s čim plačati niti svojega osnovnega preživetja. Lastništvo živali kot luksuz je toliko bolj očitno.

Sedem let star potraten avto lažje prodaš kot oddaš svojega sedem let starega mešanca. Navezanost na žival v sili razmer še nekako presežeš. Težje pa neizprosen element povpraševanja ”na trgu”. Povpraševanje po 7 let starih živali je namreč skoraj neobstoječe. Lahko se ti posreči, da najdeš primeren dom, a to je bolj na nivoju loterije kot planskega dela.

To so za nekatere resne in čustveno boleče težave, ki jih v določeni situaciji ne zmorejo sami rešiti. Drugi jim priskočijo na pomoč in pomagajo reševati, ker se za to počutijo poklicane in usposobljene. Spet tretji pa stojijo zraven in pametujejo, kaj bi kdo moral delati, pa čeprav v obliki vprašanja ”zakaj pa ne bi raje za lačne otroke kaj naredila?”.

Zmagovalni so tisti ”treba bi bilo ustanoviti društvo za zaščito ljudi!’‘, ki ti jih navrže pasivno-agresiven mimoidoči, ko skušaš izročiti kakšno zloženko o pomenu sterilizacije. Ta lakmusov papir, ki vedno tako jasno loči izkušene aktiviste (odreagirajo z nasmeškom in počakajo, da motnja odide) od začetnikov (se spuščajo v bolj ali manj razvnete debate), pa kot zakleto vedno lansirajo le ljudje, ki prostovoljstva še od blizu niso videli. Ne delajo ničesar za afriške ali slovenske otroke, ne preprečujejo okoljskih katastrof, niso v nobenem društvu, organizaciji ali vsaj lokalnem pevskem zboru. Tega ne daljo ne sedaj, niso v preteklosti in tudi v prihodnje ne bodo – vse kar delajo je, da govorijo, kaj bi drugi morali delati. (Kako to vem? Ker sem jih začela spraševati, v kateri organizaciji so oni, da se bom včlanila, če preberejo mojo zloženko, hehehe… Super način, da se ti umaknejo iz vidnega polja po skrajšanem postopku). Večina prostovoljcev iz drugih področij, kar sem jih kadarkoli spoznala, daje spoštljiv pomen vsaki uri preživeti za dobro skupnosti, ne glede na področje.

No, mene živali še vedno vlečejo, me zadirčneži na stotinah izvedenih stojnic niso uspeli drugače prepričati s svojimi ”argumenti”. Upam in želim slovenski skupnosti aktivistk in aktivistov, da v teh norih časih padanja standarda vztrajajo in se borijo dalje. Ker poslanstva si ne izberemo mi, ampak nas poišče samo in če imamo več talentov, nikjer ne piše, da moramo nujno samo enega živeti.

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s