Že pred leti sem pisala o istih zadevah. In še vedno mislim identično.

Če psa spuščaš samega naokoli, je izpostavljen, zato se ne čudi, ko se nekega dne ne vrne. Nekdo ga je povozil, ustrelil, resno ranil… Zelo malo verjetno je, da je nekomu bil tako všeč, da ga ”je vzel”, kot radi sami sebi lažejo zagovorniki svobodnega tekanja po cestah in gozdovih. (Tudi za mačke to dostikrat slišim. Za umret smešno, če pomislim, koliko mačkov ždi v zavetiščih kljub vsemu možnemu oglaševanju. Sedaj pa kar črne in tigraste mačke lezejo navdušenim ljudem v avte, da jih bodo odpeljali s sabo? Ja, seveda.)

Koliko strahu pri sprehajalcih, konfliktov z drugimi živalmi, prometnih nesreč zaradi nenadnega zaviranja itd ti psi povzročijo, nihče ne more točno povedati, je pa številka visoka. Koliko divjadi pokoljejo spuščeni psi, je tudi težko prešteti.

Če se ne misliš ukvarjati s svojim psom, ga voditi na sprehode, kjer bosta skupaj doživljala prijetne zadeve, zato ga raje malo spustiš samega, je bolje, da ga sploh nimaš. Če se ne misliš ukvarjati z dejstvom, da ti velikokrat pobegne na samostojni sprehod, si prav tako zgrešil/a poanto odnosa s psom. Ko skreirajo nek problem, ga moraš rešit. Moraš. In tudi (z)moreš, saj menda smo ljudje najbolj inteligentna bitja na svetu?

Za žival je treba imeti čas in voljo. In dodatno pridobiti ustrezno znanje, če je treba. To ni predmet, ki ga zavržeš, ko ti nekaj ne ustreza.